Maasalama!
Moj štirimesečni kairški študijski projekt se je končal nekam ... klavrno, saj sem se nekaj dni pred povratkom v Ljubljano že drugič zapored zastrupila s hrano (ja, mleto meso, tebe gledam!).
Na srečo to ni zasenčilo moje celotne izkušnje ali pa okrnilo moje hvaležnosti za vse doživeto v teh štirih mesecih, v katerih sem med drugim medla mimoidoče s svojimi kratkimi lasmi, obiskala egipčanske gore, morje, oaze in puščave, ter spoznala res veliko radoživih in gostoljubnih ljudi.
Ob vsem tem pa me najbolj veseli, da so štirje meseci podčrtavanja novih besed v učbenikih in knjigah le obrodili željene sadove in da zdaj lahko, opremljena s spričevalom jezikovne šole, pogumno rečem, da sem svojo moderno standardno arabščino spravila na nek spodoben B2.
Po Harryju Potterju sem se v arabščini lotila meni popolnoma novega romana, tokrat egipčanskega avtorja, ki ga bom inšala zaključila v prihajajočih dneh. Za vsak slučaj sem se v Kairu založila še z nekaj romani, da bom imela dovolj arabskega čtiva za vsaj nekaj mesecev. V originalu sem tudi začela prebirati Koran, ki mi bo verjetno vzel več časa.
Veseli me, da mi je uspelo vsaj do neke mere doseči moj cilj: privesti mojo moderno standardno arabščino do takšnega nivoja, da bi lahko sledila arabskim medijem. Sploh v zadnjem mesecu sem namreč med guljenjem učbenikov kar veliko poslušala sudanski radio, da bi konflikt spremljala iz njihove perspektive, in razumela kar nekaj. Upam, da bom razumela še toliko več, ko mi uspe osvojiti še več besedišča, specifičnega za novinarski svet.
Tudi kairški dialekt sedaj kar dobro razumem. Seveda mi za dialekt, ki sem se ga učila vsega skupaj zgolj štiri mesece, manjka prakse, ki gre preko nakupovanja sadja in zelenjave na tržnici, vendar imam zato na dlani kopico serij, podkastov in posnetkov na YouTubu, na katerih lahko gradim svoje znanje.
Kot vidite, mi je na srečo ostalo kar nekaj ciljev, in dolgčas mi z nekega jezikoslovnega (in malo tudi kulturnega) vidika zagotovo ne bo.
Ostaja pa eno veliko vprašanje: kam me bo privedla ta arabščina?
Pred nekaj dnevi sem se vrnila v Ljubljano, ki me je pričakala s pomirjujočim dežjem in osvežujočo tišino, pa tudi z negotovo prihodnostjo, polno odprtih vprašanj. Kot sem se šalila v Kairu, je že ta prav čas, da se vrnem v "realnost", in da si spet končno najdem zaposlitev.
Zelo si želim, da bi lahko v prihodnosti pri delu lahko izkoristila moje znanje arabščine, in jo po možnosti povezala z ruščino.
Bom videla, kam me bo privedla življenjska pot. Po pravici povedano si še pred letom in pol nisem mislila, da se bom kdaj, vsaj v bližnji prihodnosti, odpravila na Bližnji vzhod, še manj pa za toliko mesecev ...
Zato za zdaj rečem maasalama, nasvidenje, v upanju, da se kmalu spet beremo in slišimo! :)