Skozi pustinje in puščave
Pred nekaj leti sem v knjigi o savdski kraljevi družini brala o tem, kako se je eden od savdskih kraljev rad za oddih umikal v puščavo. Kot dekle, ki je odraščalo v bujnem slovenskem zelenju, sem se vprašala: kako se lahko spočiješ v okolju, ki je tako neusmiljeno, tako vroče, in brez vode? Puščava je v meni vzbujala predvsem negativne asociacije, povezane s pomanjkanjem, preizkušnjo, hudičem, smrtjo.
Nato sem lani obiskala Jordanijo in ... se zaljubila. V puščavo, namreč.
Verjetno bi se vanjo zaljubila že ob obisku Petre, če ne bi povsod mrgolelo od turistov in beduinov, ki ti na vsakem centimetru tega svetovno znanega arheološkega čuda želijo kaj prodati. Ljubezen je namesto tega nastopila ob obisku puščavskih dvorcev, kamor sem se odpravila skupaj s sošolko in njeno družino.
Bilo je konec avgusta, in tako vroče, da se v trenutku, ko sem stopila iz varnega zavetja klimatiziranega avtomobila, samo v stoječem stanju premočila majico. Edino senco, v katero smo se lahko zatekli, so bile stene obzidja, ki smo ga obiskali. Žeji ni bilo konca in zdelo se mi je, da so litri vode v mojem nahrbtniku kar hlapeli.
Vročina, pripekajoče sonce in žeja pa me presenetljivo niso motili, obratno: pomirjali so me! Pomanjkanje življenja (in po možnosti tudi mobilnega signala) je ustvarilo praznino, drugačno od tišine, ki jo lahko zadihaš v gozdu ali pa na odmaknjenem travniku. Pustoto, za katero nisem sploh vedela, da jo bosta moja duša in oko kdaj potrebovala. Raznoliko, a hkrati ogoljeno okolico, v kateri se bolj akutno zaveš človeške minljivosti in krhkosti, pa tudi nenadomestljivosti dobrin, kot je voda.
(Po takšni izkušnji je veliko lažje razumeti, zakaj se je v egipčansko puščavo umaknil prvi krščanski menih, Anton Puščavski!)
Ko sem se odločila za študij arabščine v Egiptu, sem vedela, da moram obiskati vsaj eno od njenih puščavskih čudes.
Tu ne govorim o Velikih piramidah v Gizi, te so še hujše kot Petra, kar se tiče turistov in prodajalcev, in so prej popolno nasprotje miru.
Govorim o pustinjah in puščavah, ki se raztezajo tako na desnem, kot na levem bregu Nila, polne diha jemajočih naravnih pojavov in naravne kulturne dediščine. O kilometrih in kilometrih reliefov, ki bi brez težav služili kot lokacije za več znanstvenofantastičnih franšiz.
Moja želja se je ob vsakodnevnem kairškem vrvežu in divjem prometu, simfoniji hupanja, v katerem me v vsakem trenutku za las obide vozilo z dvema ali več kolesi, skorajda spreobrnila v potrebo ...
V zadnjih dveh mesecih sem imela k sreči ta blagoslov, da sem lahko obiskala kar tri različne pustinje. Vsaka me je očarala s svojo edinstveno lepoto. Imela sem priložnost pešačiti in spati pod zvezdnatim nebom, zmrzovati ob ognjišču v dveh puloverjih, bundi, kapi in pletenih nogavicah, se po puščavi voziti z beduini, in jesti večerjo, spečeno v pesku. No, pa se ob tem naučiti še kakšne arabske besede, ker sem bila v teh ekspedicijah ponavadi kar edina tujka.
Vas mika obisk pustinj? Definitivno priporočam! Ne pozabite na vodo in na kakšnega spremljevalca, ki kraj pozna kot lasten žep.