Prebrala sem prvi del Harryja Potterja ... v arabščini!
Avgusta lani sem se nekega popoldneva med vandranjem po jordanski prestolnici ustavila ob stojnici s knjigami. Mojo pozornost je pritegnil predvsem en naslov: prevod prvega dela Harrya Potterja, Kamen modrosti.
Tiste dni sem ravno razmišljala o nakupu kakšne knjige za izboljšanje mojih arabskih bralnih sposobnosti. Ob pogledu na Harryja Potterja sem pomislila: morda bo lažje, če se lotim zgodbe, ki jo že poznam, saj se bom tako lažje osredotočila na nove besede in slovnico in porabila manj časa za sam kontekst. Tega pristopa se s Harryjem Potterjem ne bi poslužila prvič.
Tako sem, po neuspešnem barantanju, med katerim mi je prodajalec namesto knjige o mladem čarovniku želel prodati otroški delovni zvezek za osvajanje arabske abecede, po originalni ceni (šment) vzela knjigo domov.
Naivnost pa taka ...
Naslednji dan sem učiteljici omenila, da sem kupila knjigo Harryja Potterja, na kar je odgovorila: inšalah, če Bog da, jo boš enkrat lahko prebrala. Bila sem kar malo užaljena, da tako malo ceni moje sposobnosti in trmo, čeprav zdaj ne morem zanikati, da ni imela prav.
Začetek je bil grozno težak. Kadarkoli sem se lotila prve strani, so mi začele črke, na katere moje oko ni navajeno tako kot na latinico ali cirilico, plesati pred očmi, in zdelo se mi je, da ne razumem niti besede, pa čeprav sem tisti odlomek knjige znala skoraj na pamet! V pomoč mi prav tako ni bila drugačna (semitska) struktura jezika, ki rada povezuje spreganje in zaimke v eno enoto, sklanjanje, ki se včasih piše in včasih ne, kot tudi nekatere slovnične strukture, ki se pojavljajo zgolj v literarnih delih. Zato sem se odločila, da bom začela knjigo brati na naključni strani, s stavkom, ki ga bom kolikor toliko razumela. Postopoma sem začela iskati strani z več dialoga, saj je to pomenilo manj besed na stran in pogostejše ponavljanje struktur, kot so rekel je, dodal je, vzkliknil je ...
Počasi so moje oči začele razvozlavati spregatve in sklanjatve, in prišla do tega, da sem v enem kosu, s pogostim poseganjem po slovarju, lahko prebrala tri ali štiri strani. Začela sem prepoznavati uporabne besede, kot so čarovnik, duh, urok, volkodlak, čarobni napoji, zmaj, ... pa tudi tiste bolj vsakodnevne: metla, tekma, palica.
Ko sem prišla v Kairo, sem se odločila, da se tega vikendaškega čtiva lotim malo bolj intenzivno in ga začela prebirati vsak dan pred začetkom pouka. Čeprav je prebiranje še vedno šlo počasi, je vseeno steklo za las hitreje: pomen besed, ki mi je bil prej popolnoma tuj, sem zdaj s slovarjem večkrat zgolj preverjala. V pomoč mi je bil seveda tudi sam intenzivni študij jezika: začela sem prepoznavati vedno več slovničnih struktur in korenov besed. Večkrat se je zgodilo, da sem se med poukom naučila kakšne nove besede, nato pa jo naslednje jutro prepoznala v samem čtivu.
Včeraj mi je tako uspelo prebrati zadnjo stran (no, ne ravno zadnjo, tisto sem prebrala kakšen mesec nazaj, ampak saj razumete, tisto, še "neprebrano" stran), in tako zaključila z najbolj zahtevnim bralnim projektom v tujem jeziku, ki sem si ga kdaj zadala!
Knjiga, ki sedaj počiva na polici, nedvomno kaže znake truda in časa, ki sem ju v zadnje pol leta vložila vanjo: marsikateri list je razglasil neodvisnost od knjižne vezave, strani pa so baročno okrašene z raznobarvnimi markerji, prevodi in ključnimi koreni besed.
Nedvomno bom te besede še petkrat pozabila in jih bom še desetkrat podčrtala v kakšnem drugem tekstu. Branje v arabščini mi gre še vedno počasi in je redkokdaj opravilo, ki ga lahko opravim mimogrede. Toda vseeno se mi zdi, da je bil izziv vreden svojega truda in da je moja arabščina zdaj zaradi tega vsaj odtenek boljša.
Kaj pravite, katere knjige naj se lotim zdaj?