Moja četrt
Prvi dnevi v Kairu so bili zame precej naporni. Ne toliko zaradi šole, čeprav domačim nalogam ni bilo konca, kot zaradi četrti, v kateri živim. Po zgolj dveh urah vandranja po njenih ulicah so se namreč zmogljivosti mojih čutov tako prenapolnile, da sem se morala zateči v mojo sobo, v kateri sem ugasnila luč in se za vsaj kakšno uro zabubila pod deko.
V Kairu je težko določiti "staro mestno jedro", ker bi lahko rekli, da jih ima več. Vendar zagotovo živim v četrti, ki ohranja bolj "avtentični" pridih, za razliko od kakšnih drugih četrti, v katere se raje naseljujejo tujci.
To ne pomeni, da je nevarna, še zdaleč ne. V njej celo domuje več ministrstev in izobraževalnih ustanov. Je pa tudi četrt, ki diha na čisto drugačen način kot katerakoli druga četrt, v kateri sem kdajkoli živela.
Ko stopim iz doma, me pot vodi na cesto, ki je prenapolnjena z bočno parkiranimi avti (včasih tudi v dveh ali treh vrstah), na katerih se sončijo potepuški psi in mačke, pa tudi avti vseh starosti, barv in oblik, ki se z intenzivnim hupanjem poskušajo prebiti do svoje destinacije. Cestni promet dodatno začinjajo motoristi, trikolesniki, in kolesarji, ki lovijo ravnotežje z leseno gredjo kruha na glavi ali pa nabirajo odslužene materiale. No, pa tudi pešci, ki v vsem tem gibanju želijo prečkati cesto ali pa preprosto hodijo po cesti, ker je lažje, kot po pogosto razbitih in zaparkiranih pločnikih.
Na levo in desno so pritličja stavb napolnjene z majhnimi trgovinicami, vsaka s svojo tržno nišo: tista na vogalu stiska sveže sokove in pripravlja sadne kupe, poleg nje je fotokopirnica, še malo naprej prodaja šampone in kreme, nasproti je neke vrste restavracija hitre hrane, pri kateri še vedno ne vem, kaj točno lahko naročiš, pa trgovina z moko, lečo, suhim hibiskusom in datlji. Na sosednji ulici imam še trgovino kisane zelenjave, mesarja (kjer sem enkrat ponesreči trčila v eno visečo kračo :D), moško šiša-kavarno, brivca, pekarno, kleparja, prodajalca kablov in vtičnic, pa še tistega z mlečnimi sladicami ter onega z energetskimi ploščicami.
Tako pločniki kot tudi ceste ob teh trgovinicah so, poleg s prevoznimi sredstvi seveda, nabite s kioski, v katerih lahko kdaj najdeš celo svežo ribo, prodajalci banan, tipičnega egipčanskega okroglo napihnjenega kruha, ter pečenega sladkega krompirja, čistilci čevljev. Pri vsem tem še sploh nisem omenila dveh tržnic, ki jih najdem, spet kar na cesti, manj kot deset minut hoda od mojega stanovanja, kjer lahko kupiš zrele paradižnike, sočne mandarine, sveže testo za baklavo, pa tudi torbice, bonbone, zvezke in trenirke, ...
Dogajanja je čisto preveč in ni čudno, da mi je vzelo nekaj tednov, da sem bolj ali manj "pogruntala", kje lahko kaj kupim. Še vedno vsak dan med prebijanjem skozi avtomobile in potepuški živalski vrt odkrijem nekaj novega, naj bo to zanimiva zgodovinska stavba, stojnica z res sladkimi jagodami ali pa skorajda (vsaj meni) neočiten trgovski center, ki je v celoti posvečen elektroniki.
Zdi se mi, da bo tega odkrivanja še veliko, zato poskušam novosti vsrkavati po malem, po en košček na dan. K sreči imam na voljo še tri mesece :D