Oh ta arabščina ...
Zakaj arabščina je vprašanje, ki v Egiptu spremlja vsako moje novo poznanstvo. Po tonu spominja na vprašanje, zakaj ruščina (zakaj, le zakaj?), s katerim se soočam že iz gimnazijskih časov, le da je odgovor za arabščino bolj ... kompleksen.
Če ob vprašanju o ruščini skomignem z rameni in morda omenim, da sem se zanjo začela zanimati po tem, ko sem kot osnovnošolka v enem dnevu požrla Zločin in kazen Dostojevskega (ker je pač zgodba o mladeniču, ki se odloči s sekiro ubiti starko, popolnoma primerno čtivo za trinajstletnico), se pri arabščini težava začne že s tem, o kateri arabščini je govora!
Moj kratek odgovor se te dni glasi: fusho se učim dobri dve leti, ker sem novinarka in bi rada sledila arabskim medijem, egipčanski dialekt pa dva meseca, pač zato, ker sem se prišla učit arabščino v Egipt. Daljša verzija odgovora pa ...
Pred dobrima dvema letoma sem se med drugim valom pandemije odločila, da se končno, po letih plašnega spogledovanja, lotim arabščine. V mesecih, ko se je vse preselilo na splet, ni bilo toliko vprašanje, kje, ampak kaj. Arabščin je namreč ... več. Imaš arabščino Korana in njeno sodobnejšo sestro, fusho ali moderno standardno arabščino, ki je tudi uradni jezik arabskogovorečih držav. Ta arabščina je tudi jezik knjig in literature, časopisov, novinarskih poročil. Na žalost te arabščine nihče ne uporablja v vsakdanjem življenju.
Ljudje namesto tega govorijo v dialektih, ki jih je kar nekaj. Običajno se jih predalčka v šest večjih skupin (egipčanski dialekt, dialekt Levanta ...). So veliko bolj fleksibilni, kar se tiče posvajanja tujk, radi poenostavljajo slovnico in izpuščajo kakšne zvoke, ki jih je "težje" izgovoriti. So naravni habitat slengov, žargonov in kletvic. V teoriji naj bi se jih bilo lažje priučiti, kot samo fusho.
Ker je dialektov več, se ponavadi svetuje, da se za enega odločiš, ko veš, da se želiš specializirati v določeno regijo. Uradna arabščina je kot neke vrste panslovanščina, dialekti pa so bližje posamičnim jezikom, kot so slovenščina, hrvaščina, poljščina, ... čeprav se ne morejo ponašati z enakovrednim uradnim statusom.
To je bil en razlog, zakaj sem se pred dvema letoma odločila za fusho: nisem še vedela, v kateri košček arabskega sveta me še najbolj vleče. Drugi razlog je bil moj foh, novinarstvo. Med delom v tujini sem izkusila, kako uporabno je, če lahko bereš lokalne medije. S tem utrjuješ znanje jezika, pridobiš občutek za pomembne teme v regiji in včasih celo najdeš ideje za nove prispevke. Zato sem si mislila, da je pač najbolj smiselno, da se lotim tiste arabščine, ki bi mi odprla ta meni bolj domač svet.
Pri arabščini je bila pri tem majhna razlika: če sem pri drugih jezikih lahko po prebiranju časopisov stopila na cesto se odpravila v trgovino, pri tem uporabila isti jezik in istočasno razumela sogovornika, je pri arabščini drugače. Če nisi ravno novinarski poročevalec, na cesti s fusho zveniš nenaravno. No, pa tudi če si poročevalec, se lahko zgodi, da ti človek na drugi strani mikrofona odgovori v dialektu ... Kako potem postaviti naslednje vprašanje?
Ko sem v Jordaniji, kjer sem se dva meseca učila samo fusho, na avtobusni postaji vprašala, kje lahko kupim vozovnico za avtobus za na letališče, se je eden od voznikov zasmejal, češ, da govorim uradno arabščino bolje, kot on ... Tej frustraciji sem se zato v Egiptu odločila narediti konec (oziroma jo vsaj ublažiti) in sklenila, da se bom ob fushi začela učiti še dialekt - še toliko bolj za to, ker sem se v državo odpravila za štiri mesece. Čeprav še nisem vedela, ali je to dialekt, v katerega bi si želela preusmeriti vso mojo energijo, sem se tolažila s tem, da je Kairo pač arabski Hollywood in da bom, če ne drugega, lažje razumela kultne pesmi, serije in filme. (Ja, vse serije in filmi, če ne govorijo ravno o pomembnih zgodovinskih dogodkih, se snema v dialektih, in da se vse skupaj še malo bolj začini, na platformah s pretočnimi vsebinami tem vsebinam dodajo podnapise v fushi, in ne v dialektu, torej v kombinaciji, v kateri se moji možgani znajdejo v veliki nevarnosti, da eksplodirajo).
Vesela sem, da sem se odločila za študij dialekta. Moje srce zapoje vsakič, ko na tržnici vprašam in brez štetja prstov dejansko razumem, koliko bo skupaj cena glave solate in kile paradižnikov, ko v trgovini rečem, da res ne potrebujem še četrte plastične vrečke za nakupljeni liter mleka in vrečko kave, ali pa ko prodajalcu hibiskusa in dateljnov odgovorim na vprašanje, od kod prihajam, in mu naredim še kratko učno uro o geografiji osrednje Evrope. Med učenjem dialekta se poleg tega učim bolj vsakdanjega besedišča, ki ga potem, čeprav morda v prenesenem pomenu, velikokrat prepoznam tudi v fushi, in si s tem bogatim besedni zaklad.
Po moji (dvomesečni) izkušnji je učenje arabskih dialektov kot učenje raznih slovanskih jezikov: več kot jih poznaš, lažje je razumeti novega. Četudi ga morda ne govoriš tekoče, ga razumeš vsaj toliko, da te ne morejo prodati :D Zaradi mojega sveže pridobljenega znanja kairškega dialekta tako vsak dan bolje razumem sošolko, ki ji na urah fushe nenamenoma uhaja libanonsko besedišče.
Imam pa zato sedaj novo težavo! Začela sem mešati fusho in dialekt ... Ko želim nekaj reči v dialektu, ven bruhne najlepša fusha, ki jo premorem, v najčistejši izgovorjavi. Ali pa preprosto štrapac, v katerem v enem stavku nezavedno pomešam dva fonetična in slovnična sistema, iz katerega upam, da bo moj sogovorec kaj razumel. Ja rab, o Bog ...
Čas, ki sem ga dodelila študiju v Egiptu, se je že previsil v drugo polovico. Čaka me še sedem tednov študija. Po pravici povedano še vedno ne vem, v kateri dialekt se specializirati v prihodnosti. Še najbolj me mikata dialekta Levanta ali pa Iraka. Znanka mi je enkrat omenila, da te dialekt včasih izbere sam. Bomo videli, kaj prinese življenje ...