Tujka
Odkar pomnim, sem tujka. Pri tem imam v mislih predvsem to, kako me dojema moja okolica.
V Argentini sem bila Slovenka. Ko sem se z družino preselila v Slovenijo, sem postala Argentinka. Med študijem v tujini sem se prelevila v študentko iz velike države, ki se ji reče Vzhodna Evropa in v kateri vsi govorijo rusko. Ko sem se v tujino odpravila po opravljeni diplomi, sem sprva postala slovanska sestra iz čudovite majhne državice na pragu Balkana, nato pa še, po osmih mesecih nestrpnega čakanja na majhen košček zelenega plastificiranega papirja, v ne preveč dobrodošlega prišleka, za katerega lahko že prečkanje ceste ob rdeči luči postane povod (če le obstaja želja) za to, da ga izženejo iz države.
Vse te izkušnje sam nabirala v nekem (ohlapno gledano) evropskem kontekstu, v katerem nisem izstopala zaradi svojega videza, kot tudi ne neke obče kulture. Ponavadi se je moja "tujost" navzven pokazala šele tedaj, ko sem odprla usta ...
Nato pa sem se lani prvič odpravila na Bližnji vzhod, v Jordanijo, kjer je moja tujost dobila nove razsežnosti.
Postala je očitna na kilometre daleč: zaradi moje frizure, načina oblačenja (kljub dolgim hlačam in ohlapnim majicam), malo tudi polti ... Taksisti so mi začeli trobiti v trenutku, ko sem stopila na cesto, saj me je očitno povsod spremljal neviden oblak predsodkov, ki pravi: Evropa, visoke plače, torej si lahko privošči, da se cel dan vozi naokoli s taksiji in srka kavice, ki so dražje kot v Parizu, pa tudi da za vožnjo s taksijem plača več, kot bi kakšna druga stranka ... Ideje, za katere si lahko predstavljate, da za nekega študenta, pa tudi nekega povprečnega Slovenca, zagotovo ne veljajo.
V Egiptu svojo tujost doživljam podobno. Tudi tu je moj videz, mojim prizadevanjem navkljub, precej vpadljiv.
Na cesti mi zaradi tega neznanci (vedno moškega spola) vzklikajo "dobrodošli v [mesto, v katerem se nahajaš]". Včasih se zgodi, da mi v trgovincah (večkrat) ali pa na tržnici (presenetljivo redko!) želijo kaj prodati za dražjo in včasih povsem nerealno ceno, tudi če jih poskušam nagovoriti v njihovem jeziku.
Tako v Jordaniji kot v Egiptu sem seveda spoznala ljudi, ki od tega pozitivno odstopajo. Ki mi recimo pomagajo doseči željeno destinacijo s pomočjo ugodnega javnega prevoza, in ki mi drobiž za dobro kilo paradižnika vrnejo do centa natančno. Ki mi potem, ko me spoznajo in velikodušno pogostijo, pišejo in me sprašujejo, ali sem v redu in ali potrebujem pomoč. Vsem tem sem izredno hvaležna, saj mi s takšnimi gestami dajo vedeti, da me spoštujejo kot osebo in ne kot nekega ptiča, ki ga je treba oskubiti, predno odleti nazaj v svoje gnezdo.
Tujost je tu, za razliko od drugih držav, v katerih sem bivala, nekaj, kar me velikokrat moti in jezi, vendar mi hkrati tudi da misliti o tem, kaj si mislimo o tujcih s tega konca sveta ... Kaj bi bila moja prva misel, če bi v Sloveniji v trgovini k blagajni pristopil Egipčan ali Jordanec? Bi se do njega obnašala kaj drugače zaradi njegovega videza in naglasa?
Kako bi se odzvali vi?