Tisti poseben mesec v letu
Ko sem začela načrtovati letošnjo študijsko odpravo v arabski svet, se sprva nisem mogla odločiti, kam naj odpotujem, in za kako dolgo.
Vedela pa sem nekaj: med tem študijskim obiskom sem si želela doživeti ramadan, deveti mesec po islamskem koledarju, v katerem naj bi se Bog prvič razodel Mohamedu. Poznan je tudi kot mesec kontemplacije, v katerem muslimani od sončnega vzhoda in zahoda ne pijejo in ne jedo.
Ta mesec sem želela doživeti v arabski državi ne toliko zaradi tega, ker bi si želela preizkusiti mojo telesno vzdržljivost (se ne postim), kot zaradi tega, da bi na lastne oči videla, kaj je v tem mesecu postenja tako posebnega, da muslimanom zgolj ob njegovi bežni omembi zažarijo oči.
Datum ramadana, kot datumi drugih mesecev v islamskem koledarju, sledi luninemu koledarju in se zato premika nazaj v primerjavi "našim" letom.
Letos se je začel konec marca, zaradi česar so se že februarja v trgovinah in na tržnicah začele v večjih količinah kopičiti mojemu očesu nenavadne dobrine, kot so vreče sladkega korena, marelično "usnje", ter kile in kile dateljnov različnih cen, barv, in okusov. Na postajah podzemne železnice so se pojavili plakati, ki so oglaševali posebne "ramadanske" ponudbe, posnetke na YouTubu pa so začeli prekinjati oglasi, ki so opominjali: ne pozabi si narediti zaloge za ramadan, ne nakupuj zadnjo minuto!
Kakšen teden pred začetkom tega meseca so soseske okrasile svoje ulice z barvitimi lučkami, lampijončki vseh možnih barv in velikosti, nalepkami poznanih junakov iz ramadanskih risank, girlandami in barvitimi vzorčastimi prti. V trgovinah so vsi nakupovali nove mikserje, pred trgovinicami, ki prodajajo sveže iztisnjene sokove, pa so se namrgadili kupi praznih plastenk.
Ker se ramadan orientira po luninem koledarju, se njegov začetek v Egiptu naznani tedaj, ko se jasno vidi krajec nove lune. Če se je ne vidi, se lahko zgodi, da se začetek meseca za kakšen dan zamakne. Kairčani so zato nestrpno čakali naznanitev odločitve, ki bi jim dala jasno vedeti: se ramadan začne danes, ali jutri?
Letos se je izkazalo, da jutri.
Tisti "jutri" je bil najtišji dan, ki sem ga v zadnjih nekaj mesecih doživela v Kairu. Večina trgovin je bilo zaprtih in prometa je bilo tako malo, da sem prišla v šolo kakšnih pet minut prej.
Pred sončnim zahodom je sploh vse potihnilo, še hupanja je bilo manj. Le nekateri so zadnjo minuto tekli v tistih nekaj še odprtih restavracij po naročeno hrano, s katero bi se lahko kmalu pogostili, in mimogrede kupili še sokove iz manga, kokosa in riža, datljev in mleka, rožičev (in še marsičesa, ...), ki so jih prodajalci v zadnjem trenutku natočili v plastenke in jih slikovito razstavili po mizah pred svojimi trgovinicami.
Cimri, ki se postijo, so v trenutku, ko so zaslišali vabilo k molitvi iz zvočnikov, pozobali nekaj dateljev in skrnili nekaj požirkov sadnega smutija. Nato pa smo skupaj sedli (čeprav se nisem postila) za mizo in se pogostili z govedino, rižem, solato, in basbuso, sladico iz (nekaj) zdroba in (ogromno) sladkorja. Nato smo se siti razleknili na kavčih v dnevni sobi in prižgali televizor, na katerem so začeli predvajati serije, posebej posnete za ramadan.
Po deseti uri smo jo vsi skupaj mahnili v bližnjo šiša-kavarno, v kateri je bilo med trumami obiskovalcev in igralnimi mizami za karte, šah in backgammon komajda še kaj prostora, in druženje potegnili dolgo v noč.
Prvi dan ramadana je v kairško življenje uvedel novi dnevni red. Ker večina prebivalstva tekom dneva ne je, večina trgovinic, ki sicer prodaja zajtrke in prigrizke, zjutraj ne obratuje, uradi, kot tudi turistične znamenitosti pa se zaprejo bolj zgodaj, da so ljudje lahko pravočasno doma.
Je pa zato zvečer in ponoči toliko bolj živahno. Dogodkov, od povabil na "prekinitev posta" v puščavi do koncertov, je te dni toliko, da mi ne uspe obiskati vseh, ki bi si jih želela.
Letošnji ramadan je že krepko zakorakal v svoj drugi teden in občutek imam, da se vzdušje pričakovanja prvih dnih počasi umirja. Datljev je na tržnici že manj, pa tudi kakšne restavracije in pekarne, ki so bile v prvih dneh popolnoma zaprte, zdaj v popoldanskih urah počasi odpirajo nazaj svoja vrata. Turistične agencije Egipčanom že oglašujejo predloge, kam na oddih po koncu meseca, ko bodo v hrani, jedači (in cigaretah) lahko uživali tudi podnevi.
Čeprav je doživljanje ramadana v Kairu po svoje (vsaj zame) naporna izkušnja tudi za nekoga, ki se ne posti oziroma prihaja iz drugačne kulture, je brez dvoma zanimiva! Egipčansko prestolnico prikaže v luči, ki je hkrati umirjena in barvita (čeprav se v popoldanskih urah včasih sliši kakšen prepir, ki bi ga kakšno kosilo ali čik pavza zelo verjetno prihranila), ki bi si jo tekom leta res težko zamislila.