Pozdrav iz ... Kaira!
Večina me pozna kot osebo, ki je že dobro desetletje obsedena z ruščino in ki bi naredila vse, da bi lahko šla v Rusijo (presneto dobro se zavedam, v kakšnem trenutku pišem to objavo) … Zakaj vam torej pišem iz Kaira?
V zadnjem letu se je zgodilo veliko stvari. Našla sem si službo v Moskvi, kmalu zatem je nastopila vojna. Sama sem bila v tistem trenutku (in sem še zdaj) dovolj priviligirana, da sem lahko zapustila Rusijo. Po dolgem in napornem letu, v katerem sem čisto preveč mesecev delala iz hotelov (v katerih sem bila, za razliko od mnogih, ki so se znašli v tem konfliktu, vsaj na toplem in na varnem) in se nepričakovano naučila kupovati bitkoine, tudi rekla adijo mojemu zadnjemu delovnemu mestu.
Še vedno nisem odgovorila na vprašanje … zakaj Kairo?
To je dolga zgodba, ki verjetno sega še v srednješolska leta. Bolj konkretno jo lahko umestim v drugi evropski val koronavirusne pandemije, ko sem se v želji po novem lingvističnem izzivu odločila, da se končno lotim arabščine. Po dolgem premisleku sem se odločila za študij uradne (visoke, literarne) arabščine, poznano kot fusha, misleč, da mi bi kot novinarki prišla bolj prav (na to vprašanje po dveh letih še nimam enoznačnega odgovora …). Poiskala sem si spletni tečaj in skočila v globine (zame) novega jezika.
Okej, Kairo ima zdaj malo več smisla … ampak zakaj ravno zdaj?
Ne želim in ne morem primerjati moje izkušnje s tistimi, ki so v ruski invaziji na Ukrajino izgubili streho nad glavo, svoje bližnje ... Vendar si vseeno lahko drznem reči, da je vojna na koščke razcefrala moje, pa četudi ohlapne, življenjske načrte. Ko sem se decembra 2021 preselila v Rusijo, sem mislila tam ostati nekaj let, po njej potovati, po možnosti obiskati kakšno kameljo farmo, medtem pa se počasi učiti arabščine (po možnosti še hebrejščine) … Zaradi vojne pa sem Rusijo zapustila po borih treh mesecih.
Ko je postalo jasno, da bom mojemu “ruskemu” delovnemu mestu precej na hitro morala reči amen, sem pomislila: kaj, če “pohitrim” tisti načrt, ki ga imam kolikor toliko pod mojim nadzorom? “Načrt” učenja arabščine namreč … Po precej guglanja ter posvetovanja s tistimi redkimi ljudmi, ki jih poznam in ki se malo bolj spoznajo na arabski svet, sem se odločila za Kairo. Destinacija je zmagala predvsem zaradi dostopnosti (vstopno vizo se lahko naroči preko spleta), cen in kulturnega pomena, ki ga ima Egipt v arabskem svetu.
V Kairo sem priletela pred dobrim tednom dni, načrt pa je ostati in se pridno učiti arabščine do sredine maja. Tale blog pa bo moj prostorček na spletu, kjer si boste lahko prebirali moje vtise, vzpone in padce v deželi faraonov, prvih puščavnikov in slavnih arhivov.