O (ne)varnosti
Ko sem januarja priletela v Kairo, me je na letališče prišel iskat mladenič, ki naj bi me zapeljal do mojega novega doma v srcu Kaira.
Vse je šlo po načrtu, dokler nisva zavila na hitro cesto. Tam je ta moj mladenič namreč kmalu ugotovil, da je zgrešil izvoz, in, kot to narekuje logika v takšnem primeru, pogumno šel v rikverc!
Če bom prišla do stanovanja v enem kosu, bo to že velik dosežek, sem tedaj pomislila ...
Alhamdulile, hvala Bogu, lahko še v istem kosu sedaj tipkarim po mojem prenosniku.
Čeprav se nimam za bogvekaj izkušeno popotnico (moje poti so me vodile predvsem po "evropskih" krajih, predno me je pot zapeljala še na Bližnji vzhod), moje vandranje po državah pogosto spremlja vprašanje: a te ni strah? A ni tam bolj nevarno, kot tu?
Seveda me je strah, saj obiskovanje novih držav prinaša zvrhan lonec negotovosti. Vendar me ponavadi ni strah nevarnosti, ki naj bi jih po pričakovanju mnogih morala srečati v tistem kraju. Bolj kot redkih dogodkov katastrofalnih razsežnosti, ki radi preplavijo naše zaslone, me je bolj strah tistih, ki bi jih z večjo verjetnostjo lahko doživela vsak dan.
Koliko je recimo možnosti, da me kdo z orožjem napade na cesti in zahteva mojo denarnico? Kakšna je verjetnost, da mi iz žepa "izgine" telefon, ali pa da se nad menoj želi nekdo znesti zgolj zato, ker sem pač dekle?
In če odgovorim na ta vprašanja, se v Kairu, pa tudi v Egiptu nasploh, v kapaciteti tujke, ki tu štiri mesece študira arabščino, počutim zelo varno.
Prve tedne sem ob vsej človeški in živalski gneči v moji soseski vedno imela vsaj eno oko in pol na mojih osebnih predmetih. Med nakupovanjem na tržnici, kjer imam včasih občutek, da hodimo drug drugemu po ramenih, me je vsakič stisnilo, ko sem morala na plan izbrskati denarnico.
Postopoma pa sem z olajšanjem ugotovila, da moja lastnina praktično nikogar ne briga, in da bi zelo verjetno, če bi morda koga zasrbeli prsti, nanj skočilo pol tržnice! Čeprav od kričanja starih mamc, ki bi se s svojimi torbami solat in limon spravile na tatu, verjetno ne bi nič razumela, bi moja denarnica in telefon ostala na varnem.
Varno se na cesti počutim tudi ponoči. Kako se ne bi, ko se sprehajam okoli stolov kavarnic, ki vsak večer zavzamejo večji košček ceste, in za kateremi mladeniči in možakarji igrajo domine, kadijo šišo in srkajo čajčke in smoothije! Komentarji, ki jih slišim na svoj račun, ker sem pač očitno tujka, so včasih res moteči, vendar vedno ostanejo na ravni besed in nikoli niso grozeči.
Tudi v samem prometu se, kljub stresnemu tekanju preko širših cest in nepreglednemu številu vozil vseh velikosti in oblik, počutim precej varno. Promet se nasploh premika počasneje, pa tudi zdi se mi, da so vozniki zaradi same raznolike natrpanosti ceste bolj pozorni na svojo okolico.
Edino, kar mi še vedno podzavestno vliva strah v kosti, so policisti, ki so z nabitim orožjem prisotni na vsakem drugem vogalu. Stražijo tudi vse cerkve, tako koptske kot tudi tiste od drugih denominacij, kjer te poleg tega včasih vprašajo, od kod prihajaš, in te prosijo, če jim lahko pokažeš osebni dokument in svojo torbo. Tiste novice, ki prispejo do naših zaslonov, za seboj vendarle puščajo boleče rane.